Iščemo, raziskujemo, se učimo. Vem, da nič ne vem. Brati pomeni znati. In podobno. Ni konca. In to je čisto v redu. Vendar pa je pomembno vprašanje: zakaj to počnem? Kam bi rad prišel?

Ko raziskujem iz radovednosti – super, kljukica. Če pa neskončno iščem tisti trenutek, ko bo življenje postalo »drugačno«, se moram ustaviti. Ker ne bo. Vse je že tukaj. Že včeraj je bilo. Kakšen bo jutri, je odvisno samo od tega, kako sprejemam današnji dan.

Življenje je polno izzivov. In tudi težav. Ja, velikih, resnih težav. Ni vedno samo lepo, ampak tudi težko. Tako pač je. Palica ima vedno dva konca – in daljša kot je, bolj so skrajnosti očitne.

»Živeti v trenutku.« Kolikokrat sem to že slišal. Pa nič. Dokler tega ne začutiš zares. Jaz sem. In sem to tudi natreniral. Začne se s preprostimi koraki – opomnim se, da sem spet odjadral. Četudi je to na začetku samo enkrat na dan, je v redu. Podobno kot trening za maraton – vsak dan gre lažje. Na koncu se ni treba niti več opozarjati.

Je pa ena stvar strašljiva: ko si res v trenutku, se zdi, da je neskončen. Ko pa pogledaš nazaj… leta tečejo veliko hitreje.

Konec tedna sem bil na zelo lepi poroki. Sta naredila čisto po svoje: veganska hrana, brez alkohola, malo glasbe po njunem okusu. Vse zelo mirno. Jaz pa priseben, iskreno opazoval, kaj se dogaja, in mi je bilo prijetno. Hitro sem našel enega adrenalinca, da sva malo poklepetala, sicer pa sem se prepuščal toku – brez zaključkov vnaprej, brez razmišljanja, kako bi lahko bilo drugače.

Tri dni pred tem sem bil še službeno v Srbiji, in ravno ta kontrast mi je pasal. Eno in drugo. Ker sem bil prisoten.

Prejšnja generacija ali dve sta se v Jugoslaviji večinoma dejansko borili za preživetje. Ko na Maslowi piramidi zrasteš za stopnico ali dve, pa se začne raziskovanje samega sebe. In to je tudi razlog, zakaj se večina zahodne družbe tako zelo ukvarja s sabo.

Ni več distrakcij. V osnovi nam gre dobro. Imamo dovolj. Pogosto celo preveč. In potem pride dolgčas. Takrat začne um iskati – hoče še, hoče razumeti. Ampak resnica je, da ni treba nič razumeti. Vse je že tukaj. Že včeraj je bilo. Jutri je lahko še lepši. A začeti moraš tukaj in zdaj. Vedno znova.

In mimogrede: “Mind your own business”

(Avtor: Zoran Borić)