Življenje opazujem z odprtimi očmi. Poskušam zaznati, kaj se dogaja okoli mene, in sledim znamenjem – kot Alkimist iz Coelhove knjige. Trenutno analiziram potencialen nakup podjetja v stečaju, prebiram novo globalno strategijo svetovno znanega proizvajalca in gledam dokumentarec o trgovanju z nogometaši. Vsem je skupno isto ozadje – resna šahovska partija in igra kapitala.

Surova moč denarja

V poslu ne preživiš brez razumevanja financ. Hitra rast pa je nemogoča brez kreditnih linij. Večja kot je zgodba, bolj je pomembno. Posel je denar. Če ga dopolnjuje še iskreno poslanstvo, je to dodana vrednost, a energija denarja ostaja temelj. Denar meri uspehe, določa vrednost in je osnova večine poslovnih pogovorov.

Rad bi verjel, da je denar le posledica, ne pa bistvo. A znova in znova prevlada njegova moč. Naj bo to razvoj najhitrejšega električnega avtomobila, ki hitro postane tarča velikih igralcev, ali farmacevtski izdelek, ki rešuje življenja, pa ga prevzamejo korporacije s svojimi pravili igre. Brez velikih podjetij, njihovih povezav, distribucije in kapitala lokalna inovacija težko pride v svet; eno življenje je premalo. Splet je vse skupaj malo pohitril. A tudi tam vlada ista logika: oglaševanje je vse dražje, lastniki kanalov pa so le novi obrazi starih struktur, ki so bili prisotni že v tradicionalnih marketinških medijih. 

Med kapitalom in zvezdami

Svet posla je surov. Večji kot si, bolj to občutiš. Že bančni kredit te nauči, da šteje samo prihodnji zaslužek in ocena tveganja. Logično – a hladno. Sam bi si želel, da bi bilo drugače. Pa se zdi, da nikoli ne bo. Vsaj ne v kapitalizmu. Igro monopolija lahko igraš, ali pa zvečer šteješ zvezde. Pravila so jasna, posameznik pa vedno manj šteje.

Zadovoljstvo v življenju se lahko poišče tudi drugje – le sprejeti moraš, da nisi poslovnež. Biti poslovnež je zgolj ena od poti, čeprav družba to pogosto predstavlja kot nujo. Sam igro igram, a je ne jemljem preveč osebno. Svoje naročnike čuvam kot samega sebe. Riziko je hoja po rezilu noža, zato skrbim, da je nož čimbolj top.

Prebujenje tudi v poslovnem svetu

Zdi se mi, da se ljudje spreminjajo – predvsem tisti, ki so že nekaj dosegli in zaslužili. Priznavajo, da je bila pot težka in jih je pogosto gnal strah pred eksistenco. 

Večkrat slišim: »Samo mir bi rad.«

Mnogi še niso na tej točki. Nekateri živijo v ekstremih, brez skrbi za jutri, večina pa še vedno hiti in kopiči – da bi poskrbeli še za naslednjo generacijo. A zdi se mi, da to ne gre tako. Vsak bo moral svojo pot prehoditi sam.

Samo skozi lastni proces lahko ugotovim, kdo sem in kaj zares želim. Veliko je neznank – in prav to je lepota življenja.