Vedno sem trdil in še danes stojim za tem stavkom: »več znaš, več veljaš«. Že pri vzgoji otrok stremim k temu, da se udeležujejo različnih aktivnosti, spoznavajo različne svetove, preizkusijo različne športe, kulturo in se učijo socialnih odnosov. Redki so zmagovalci – in če to nisi, še ne pomeni, da si luzer. Življenje lahko gradiš široko človek, lahko pa se specializiraš in si (morda) nekoč zmagovalec na ozkem področju. Mladim privoščim, da znajo več kot le en šport, saj imajo tako več možnosti, da bodo v odrasli dobi aktivni na različne načine – tenis s prijateljem, nogomet z znanci, met na koš ali vožnja s specialko čez vikend. Kaj lepšega kot biti vsestranski?

Družba pa je danes egoistična kot še nikoli. K temu močno prispevajo tudi voditelji, ki nenehno ponavljajo »najprej sebe« in »America first«. Kakšni naj bodo potem ljudje, če je vse postalo tekma? Knjige pišejo zmagovalci – Ronaldo, Ibrahimović, Djoković, Nadal, Prevc … Koliko milijonov mladih je imelo potencial, pogoje, se trudilo – pa jim ni uspelo? O njih ne beremo. Niso dovolj znani, da bi se njihove zgodbe prodajale. Morda jih je ustavil zlom noge, ljubezen ali nekaj tretjega. So zato luzerji? Zame ne.

Otroke že ob vpisu v šolo usmerjamo v željo, da bodo vsi odlični in nekoč direktorji. Ta formula se preprosto ne izide. Nekdo bo pač opravljal druga dela – urejal vrtove, skrbel za okolje. Je zato slabši? Jaz neskončno uživam pri urejanju vrta. Pa še gibljem se. Ne bo vsem uspelo izpolniti sanj, in to ne samo zato, ker se niso dovolj trudili ali verjeli. Nekateri se rodijo z omejitvami. Bomo takšne odpisali kot neuporabne in celo zavrgli?

Verjeti vase, biti vsak dan malo boljši – vse to drži in mi je blizu. Tudi sam živim dobro, morda bolje, kot sem si kdaj predstavljal. A morda je čas za hvaležnost, ne pa vedno za nov izziv in novo stopničko, ki pogosto prinese tudi nove frustracije – in slepoto za resnične lepote življenja. Socialni mediji so polni sporočil: zmoreš, pritisni, dodaj. Vse to vodi v neskončno tekmo in stalno primerjanje. Vsak človek je individuum. Morda bi morali začeti s hvaležnostjo in si dovoliti, da se življenje preprosto zgodi.

Bivanje in zadovoljstvo sta veliko več kot podjetništvo ali športni uspeh otrok. So odnosi, hobiji, narava, knjige – in predvsem notranja izpolnitev, ki je finančni uspeh ne more nadomestiti. Moji klienti so radostni podjetniki, tudi finančno uspešni. Ne iščem zgolj načinov za njihovo poslovno rast, čeprav sem po duši »business developer«. Predvsem me zanima, ali jim delo prinaša radost in pozitivno vpliva na vse segmente njihovega življenja. Podjetništvo ne more biti osnovni, kaj šele edini smisel posameznika.Takšno življenje se najbolj “izplača” davkariji.

In ne – ni res, da se skromni ljudje izgovarjajo, da jim denar ni pomemben. Imajo več kot samo denar. Vrednost človeka ni v zmagah ali statusu, ampak v širini izkušenj, odnosih in notranjem zadovoljstvu. Družba in socialni mediji nas silijo v nenehno tekmo, ki pogosto vodi v praznino. Beremo zgodbe zmagovalcev, ne pa množice »nevidnih«.

(Avtor: Zoran Borić)