“Najprej poskrbi zase” – komu je to sporočilo sploh namenjeno?
Med študijem psihologije in psihoterapije sem spoznal, da si ljudje pogosto napačno razlagajo danes tako popularno mantro: najprej poskrbi zase. Paradoks je, da jo največkrat slišijo tisti, ki že tako odlično skrbijo zase – in bi jih bilo morda treba učiti ravno altruizma.
Pretirano empatični, visoko samokritični in tisti z nizko samopodobo (pogosto zaradi kritik in vzorcev iz otroštva), redko pridejo do točke, da bi to sporočilo sploh slišali. Velikokrat so že od malih nog prepričani, da so egoisti, ker si želijo poskrbeti zase. Zaradi tega živijo v začaranem krogu, dokler ne pridejo do terapije – kjer počasi ugotovijo, da so v resnici žrtve (največkrat) narcističnih vzorcev. Naučeni so dajati drugim, sebi pa nič ali zelo malo.
In tukaj se zgodi še en paradoks: narcisi, psihopati in sociopati na terapijo skoraj nikoli ne pridejo. Namesto tega še bolj spremljajo družbena omrežja in “navodila za življenje”, ki jim – po njihovem mnenju – dajejo še več pravice do egoizma.
Vzpostavljanje odraslih odnosov v delovnem okolju skozi transakcijsko analizo
Posebej v podjetništvu srečamo veliko egoističnih dinamik. Ustanovitelji podjetij si pogosto jemljejo pravico, da do zaposlenih nastopajo vzvišeno in pokroviteljsko. Kot pravi transakcijska analiza: postavljajo se v ego stanje “starša”, zaposlene pa postavljajo v “otroka”. Uporabljajo avtoriteto, pritisk na občutke krivde, primerjave – vse z namenom, da sami pridobijo več. Česarkoli že. Nikoli jim ni dovolj.
Obstajajo pa tudi obratne situacije: ko zaposleni manipulativno izsiljujejo ali zahtevajo prekomerne pravice. V obeh primerih je rešitev enaka: edini zdrav poslovni odnos je odrasli – odrasli. Kadar dinamika zdrsne v “starš – otrok”, je pomembno stremeti k ponovni vzpostavitvi odnosa dveh odraslih oseb.
Prepoznati vzorec – in izstopiti
Nihče nima nikogar v lasti. Svoboda je temeljna za vsakega posameznika. Agresor bo vedno agresor – ne glede na to, ali je vodja ali zaposleni. Ključno je, da še preden prevzamemo vlogo žrtve, vzorec prepoznamo in izstopimo iz take komunikacije. Če se vzorec ponavlja, moramo razmisliti tudi o tem, da iz odnosa odidemo – za vedno.
(Avtor: Zoran Borić)